Morda se v Kočevje nikoli ne bi odpravili na kulinarično avanturo, a smo nekje med vrsticami prebrali, da je tam mogoče pojesti povsem solidno divjačino.
Na jedilnem listu kočevskega gostišča Tri zvezde smo prebrali, da pripravljajo medvedove šape, menda eno največjih slovenskih specialitet, ki nam jo zavidajo celo preko meja. Ko smo sedli za mizo, pa so naše očitno več kot pretirano navdušenje zadušili že v kali. “Treba jih je naročiti en mesec vnaprej,” je bil prepričan nadobuden natakar. Toliko časa pa nimamo, smo se šalili, a se zdi, da natakarska služba v sicer urejenem lokalu v Kočevju naših duhovitosti ni razumela. Kot verjetno ne razumejo, da bi morali nekje, morda na spletni strani, to podrobnost omeniti. Konec koncev v Kočevju (še) ne mrgoli turistov, ki bi radi malicali divjačino, ki je v teh krajih menda ne manjka.
Človek bi se kar zapil od nesrečnih okoliščin, ki so nas vse bolj oddaljevale od divjačinskih dobrot, ki jih jedilni list napoveduje, osebje pa na hitro odpoveduje. A se je tudi pri vinih zataknilo. Skoraj ničesar, kar je napisano v vinskem delu ponudbe, ni mogoče dobiti. Imajo prosecco, ki v Treh zvezdah očitno velja za tipično penino, kasneje pa smo ugotovili, da niti cvička nimajo. So pa na srečo imeli, po kdo ve kakšni logiki, prijeten cabernet sauvignon iz briške kleti Piro, ki smo ga pili za tri evre na kozarec.
Namesto penečega vina smo začeli s “ta fino” viljamovko za štiri evre in zeliščnim žganjem BB za tri evre ter se počasi vdali v usodo, ki nas je na predvečer velikih snežnih padavin pripeljala v mesto, kjer je vse v najlepšem redu, kot smo večkrat slišali v času predsedniških volitev. Naj še omenimo, da naša skupinica sicer ni tako natančna, kot nam radi očitajo, a tako raztrganih in mastnih jedilnih listov že dolgo nismo videli, verjetno od časov, ko so na mestu današnje Zare v centru Ljubljane zaprli socialistično restavracijo Emona.
K hrani. Tri zvezde je veliko bolj kot divjačinska restavracija pravzaprav picerija. Kako vemo? Ob jedeh strežejo izvrsten, še topel kruh, ki je očitno stranski proizvod picerije. Z njim smo si pomagali pri tatarskem iz srne, pri nenavadni, skoraj tekoči jedi z malim morjem spremljevalcev. Najbolj je ostala v spominu rukola, veliko rukole, zraven je bila še rikota, pa parmezan, da o češnjevih paradižnikih in olivah niti ne govorimo. Tatarcu so dodali tudi nekaj rezin medvedovega pršuta, ki ga, zanimivo, ni mogoče naročiti kot samostojno jed.
Morda je bil celo bolj kot tatarski okusen karpačo govedine, ki ga opremijo s čebulo, malimi paradižniki, kaprami in nekakšno medeno omako. Tudi v primeru karpača je šlo za skoraj povsod pozabljeno nabijanje prostornine z rukolo in podobno kot pri srninem tatarcu je treba reči, da je bil kruh boljši od mesa. Lahko pa dodamo, da sta bili hladni predjedi razmeroma poceni. Po osem evrov.
Sledile so juhe. Kočevska gozdna je gosta gobova juha s kepico kisle smetane, za govejo pa je treba priznati, da je bila ena boljših jedi popoldneva, ki je dišalo po prihajajočem snegu. Obe juhi sta bili po tri evre, cene so bile torej kar v redu, na jedilnem listu pa smo med glavnimi jedmi spet našli kar nekaj takih, ki so zapisane za okras in jih seveda nimajo – recimo divjačinski golaž. A se nismo razburjali, konec koncev nismo kontrolorji potrošniških organizacij, ki bi morali pregledovati cenike in jedilne liste.
Naročili in dobili smo srnine medaljone oziroma štiri najtanjše rezine te divjačine (15 evrov). Spet je bila oprema krožnika pomembnejša in spet je, ni jasno zakaj, prvo mesto osvojila rukola. Da bi se najedli, smo zraven dobili še okusen krompirjev pire, omako, ki bi lahko bila gobova, brusnice in, da ne pozabimo, ob robu krožnika nekaj rezin (hladnega) medvedovega pršuta.
Na drugi strani imajo pri Treh zvezdah tudi precej govedine. Tristo gramov fileja za 19 evrov bi se zdelo pošteno, če … Če ne bi mesa pozabili vsaj malo očistiti vezivnega tkiva. Drugače povedano: ko smo ga porezali ob robovih, ga ni bilo več niti 200 gramov. Še sreča, da je bilo zraven nekaj prilog, recimo pečen krompir.
Kaj pa sladice? Napovedovali so kočevsko bombico, ki je gotovo posvečena herojski osamosvojitveni bojni enoti Moris, a je ni bilo, ker jo imajo zgolj ob posebnih priložnostih, kar naša sobota ni bila. Imajo pa šefovo hruško, pokuhano v vinu in pospremljeno z drobljenimi piškoti oreo in albert.
Multinacionalke gotovo ploskajo tudi ob palačinkah, ki jih najraje namažejo z nutello, medtem ko različica z marmelado ni na voljo. Marmelade nimajo. Zanimivo. Namesto nje so ponudili zelo nasitne palačinke z orehi in piškoti, omako gozdnih sadežev in vaniljevim sladoledom.
Povzetek
Kočevska gostilna, za katero smo slišali in prebrali, da ponuja divjačino, a smo na koncu videli, da je predvsem gostilna, ki ima vse in nič, še največ pa pic. Jedi imajo neverjetne priloge, veliko je predvsem rukole. So pa cene ugodne, za 25 evrov se boste gotovo najedli.
Vinska ponudba je preslikana podoba gostilne. Obljublja kar nekaj steklenic in veliko vin na kozarec, na koncu pa nimajo niti cvička, pravzaprav niti vedo, kaj imajo. Videli smo prosecco, pili smo cabernet sauvignon iz kleti Piro, imeli so modri pinot Tilia in nekaj Batiča.