Naša ocena restavracije Harry’s Piccolo, ki je bila na Siol.net objavljena decembra 2018, kmalu zatem, ko so dobili prvo Michelinovo zvezdico. Dve leti pozneje so dobili še eno.
Osrednji tržaški trg, tisti, ki je posvečen italijanski enotnosti, po arhitekturi bolj spominja na avstrijska ali, če hočete, avstro-ogrska mesta, pa čeprav se odpira na morje. Ni pa dvoma, da je Piazza Unità d’Italia ena najspektakularnejših in najbolj fotogeničnih točk na jadranski obali, če ne kar v Sredozemlju.
Na desni strani trga, če nanj gledate z morske obale, je umeščen hotel Duchi d’Aosta. V tamkajšnji restavraciji Harry’s se je vedno solidno in razmeroma drago jedlo, pred nekaj meseci pa so s temeljitimi rošadami in s pomočjo ustvarjalnih kuharjev iz Alta Badie restavracijo prenovili v eno najelitnejših v Furlaniji. In hkrati eno najboljših. Ime so ji popravili v Harry’s Piccolo, kritiki in ljudstvo so navdušeni, italijanski Michelin pa jim je ekspresno, po sedmih mesecih delovanja, podelil prvo zvezdico.
Gremo s slikovitega trga v natančno urejeno restavracijo, v kateri so štiri velike mize pripravljene za zahtevnejše goste. Najraje ponudijo degustacijski meni v sedmih etapah z dodatki za konkretnih 140 evrov. Če vinsko spremljavo izbere vseprisotna hišna sommelierka, je treba na osebo dodati 45 evrov. Jasno, na voljo je še nekaj drugih možnosti, lahko naročite tudi posamezne jedi, a šele takrat občutite, da niste v poceni lokalu: prve predjedi so okoli 30 evrov, glavne jedi v bližini 40.
A ne pozabite, ste v enem najboljših lokalov v bližnji soseščini. Pribor je težak, srebrn, prtički, ki vam jih položijo na kolena, so najprej odišavljeni s sivko, pri sladicah jih zamenjajo za takšne, ki dišijo po pomaranči. In jasno, da so iz blaga. In jasno, da pri vsakem obroku zamenjajo pribor, in jasno, da so kozarci Riedlovi.
V njih postrežejo aperitive, ki so natančno spisani na posebni karti. Osem predlogov v obliki šampanjca, penečih vin in koktajlov. Kozarec šampanjca Delamotte je po 13 evrov, a toplo priporočajo malo cenejšo franciacorto Ca del Bosco, posebno hišno polnitev.
Za začetek smo srknili tudi hišni koktajl Piccolo, podoben americanu, v katerega zamešajo vermut iz Trsta, grenčico Nonino in sodo. Mimogrede, v ozadju ne vrtijo dihajočih priredb različnih uspešnic, ampak džezovske originale, nekaj bluza in soula, ki se občasno razvije v funk in rock.
V Harry’su ni veliko naključij. Na mizi je ves čas hlebec toplega kruha, ki je po njihovem mnenju najpomembnejši del obroka. Iz iste moke so spekli tudi grisine in prinesli maslo ter dodali zelo nežno olivno olje iz Latine.
Pravijo, da ne prisegajo na strogo lokalne, ampak na prave sestavine. “Ne ‘chilometro zero’, ampak ‘chilometro vero’,” je pojasnil učinkoviti vodja strežbe, ki je ob aperitivu na mizo položil tunin tatarski z ikrami postrvi in hrenom v jabolčnem soku ter krekerje, obložene s kostanjem, lečo, rdečo peso in kremo juzuja.
Naslednji pozdrav iz kuhinje je bila kocka dimljenega lososa s koriandrom, limonsko travo in kokosovim mlekom. Odišavljeno ribo je treba prijeti s pinceto in jo, preden jo nesete v usta, pomočiti v kapljico sojine omake z malino.
Tudi tretji pozdrav iz kuhinje je bil sijajen, v stekleni skodelici so prispeli trakci sipe, prekriti s krompirjevo-žafranovo kremo in potreseni s popečenimi mandlji.
Medtem smo si kar sami določili vinsko spremljavo, izbrali smo Kantejevo vitovsko, posebno polnitev iz leta 2010.
In potem se je začelo zares. Prispel je tatarski iz škampov z riževim čipsom, ki so ga spremljale kreme v treh okusih: hren, morski ježek in juzu. Serijo izjemnih idej in okusov so nadaljevali s skušo “na šavor”. Marinirajo jo v petih japonskih kisih, podložijo z burato ter dodajo šalotko in popečen ohrovt.
Po osvežilni skuši je čas za njihovo menda najslavnejšo jed – rižoto s planktonom, prahom kaper, inčuni, olivnim oljem s Krasa in paradižnikovo vodo. Resnično ne moremo reči nič drugega kot: sijajno.
Zadnja topla predjed so bili rigatoni, ki jim v kuhinji pristavijo surove rdeče kozice, mandljevo mleko, dimljeno maslo in aromo ostrig. Simpatično morsko zgodbo konča prva glavna jed, romb z artičokami in dondolami, ki ga prelijejo z omako mete in ostro začinjenega paradižnika.
Pri Harry’su ne pretiravajo z izumi in nenavadnimi kombinacijami okusov, a vsaka jed ima podpis hiše in nobeni nismo mogli očitati prav ničesar.
Šele pri drugi glavni jedi, šlo je za jagenjčka s špinačo, pirejem zelene in mavrahi, bi se lahko vprašali, ali je res nujno po tako zanimivem morskem scenosledu nadaljevati z mesom. Pa tudi v tem primeru nismo mogli reči, da krožnik ni dodelan.
Pred glavno sladico postrežejo “preddesert”, belo čokolado na piškotu z želejem agrumov in janeža. Pred nadaljevanjem pa ponudijo tako pikolit kot verduc iz kleti Sara e Sara v Prepottu. Zmagal je verduc, ki se je lepše rimal z ingverjevim sladoledom, vaflji, pomarančo z žafranom in limono z medom.
In tudi tukaj še ni bilo konec – prinesli so še tri vrste majhnih sladkih priboljškov. Skupaj torej ne sedem jedi, kot jih napoveduje meni, ampak kar kakšen ducat.
Povzetek
Pretežno ribja, ustvarjalna restavracija v Trstu, ki več kot očitno postavlja nove standarde. Tako v Trstu kot v Furlaniji. Od logike oštarij in ponudnikov kmečkega turizma beži v sodobno, avtorsko, a še vedno okusno kuho in lahko jo postavimo ob bok institucijam, kot sta Altran in Agli Amici.
Na vinski karti imajo izreden izbor vin s tržaškega Krasa in iz preostanka Furlanije. Dobite lahko najboljša italijanska vina, veliko tujih imen in dva ducata šampanjcev, ob francoskih pa poseben del karte posvetijo nemškim in presenetljivo slovenskim vinom (Burja, Hedele, Sirk, Kabaj, Klabjan …). Cene vin so sicer ugodne, se pa najde tudi kaj za tiste z debelimi denarnicami, najdražje vino na karti je Romanee-Conti La Tâche iz leta 1996 za dobre štiri tisočake.
Ocena: 5/5
Harry’s Piccolo
Piazza Unità d’Italia 2, 34121 Trieste (Trst), Italija
Telefon: +39 040 660606