Koronavirus in vladni ukrepi so s skupnimi učinki skoraj dotolkli slovensko gostinstvo. O tem, kako se borijo za preživetje, smo pisali že med prvim valom, zdaj pa smo preverili, kaj se s slovenskimi kuharji in gostinci dogaja med drugim, veliko daljšim zaprtjem lokalov.
Če so v sosednjih državah gostincem bolj kot z denarjem pomagali z odpiranjem gostinstva v tistih obdobjih epidemije, ko je bilo manj žrtev, je naša vlada vztrajala pri nikoli zares dokazani tezi, da se virus najbolj razširja v gostinskih obratih, tudi tistih, ki imajo samo nekaj miz, celo v tistih, ki poslujejo na terasah, in tistih, ki so pripravljeni ponujati zgolj degustacijske menije. Zaman so prepričevali bolj ali manj strokovne uradnike, da vrhunske restavracije niso nekakšne diskoteke. In ko so se na državni ravni nekaj odločili, je to veljalo praktično vse leto. Restavracije se zaprejo, tovarne pa odprejo. Rezultati takšnih odločitev pa so znani.
Gostinci, če govorimo predvsem z vidika ljubljanskih jedcev, pa so se borili po svoje. Hrano so začeli ponujati s prevozom, lahko ste si jo dostavili sami ali pa so na pomoč priskočili pri Woltu in Ehrani.
Vse naše ocene dostave najdete tukaj
Še to je treba reči: velika prelomnica drugega vala v gostinstvu je bila sicer huda napaka ministra Zdravka Počivalška, ki se je pustil zasačiti, medtem ko je z ekipo sodelavcev malical v gostilni Taverna med romantični jeruzalemskimi grički. Napake minister za gospodarstvo ni priznal, ampak jo je razlagal kot povsem dovoljeno poslovno kosilo. Od tistega dneva naprej so začele za poslovneže, v sicer omejeni ponudbi, kuhati mnoge gostilne in restavracije.
Zmaga enostavne in mednarodne hrane
Iz naše centrale smo od srede oktobra lakoto redno tešili s pomočjo različne dostave in ugotovili, da je gladko zmagala enostavna, velikokrat mednarodna ali celo eksotična hrana. Hrana, ki jo je lahko prevažati. Med picami je bila in je še vedno najboljša Popsova, sledijo pa podobne, enostavne napolitanske, ne samo v Ljubljani, ampak tudi po Sloveniji.
Največja težava je, da so lahko pice prišle na cilj bolj ali manj tople, gotovo pa ne vroče in ne vedno osnovnih oblik. V takšnem primeru so se dobro borile picerije, ki imajo daljšo tradicijo dostave in so manj natančne pri receptih. Po drugi strani so tisoče jedcev dosegle nove enostavne jedi, recimo picarole iz Hiše pod Gradom, ki imajo boljšo obliko za dostavo.
Podobno so velika uspešnica burgerji. V skoraj nepregledni ponudbi so zmagovali tisti, ki so hrano na cilj pripeljali najbolj podobno originalni iz restavracije, med znanimi imeni pa je izstopalo novo ime Kavarna Tiskarna.
Ko govorimo o podobni mednarodni ponudbi, ne moremo mimo balkanske kuhinje, ki je prav tako dosegala velike uspehe. Konec koncev, ali ni pleskavica pravzaprav balkanski burger oziroma obratno? Na naš naslov je malce presenetljivo prispela najboljša tovrstna hrana iz Saraja, ki pripravlja pite, čorbe in jedi z žara po receptih sarajevske kuharske šole.
Azijska hrana tovrstnih različic burgerjev in mesa na žaru nima, čeprav so veliko dela opravili tako Korejci kot Kitajci z različnimi žlikrofi, polnjenimi z mesom ali zelenjavo. A zdi se, da je za prevoz najhvaležnejša japonska kuhinja.
Suši iz Sushimame je gladko premagal vso konkurenco, čeprav je treba priznati, da je eden od koronazmagovalcev po prodaji, če že ne po kakovosti, Tloft, ki je s svojim pogledom na moderno azijsko kuho in s sladkimi čaji zadovoljeval predvsem mlajšo publiko. Abi Falafel je po drugi strani z arabsko kuhinjo dokazal, da ni zgolj povprečna hranilnica z ulično oziroma hitro hrano, ampak, vsaj pri dostavi, resna restavracija s široko in pisano ponudbo dobro pripravljenih enostavnih jedi.
Če sklenemo, pravzaprav je presenetljivo, kako hitro so se v drugem valu prilagodili ljubljanski gostinci; tisti resni očitno ne bodo tako hitro propadli, kot se je govorilo.
Eksperimenti najboljših
Kaj pa najboljši? Večina naših najboljših kuharjev je iskala rešitve v lastni dostavi. Je pa ta ponudba velikokrat zahtevala vsaj nekaj kuharske spretnosti, ki jo naša ekipa seveda premore. Najbolj so se, kot je v zadnje času že kar navada, potrudili pri Repovžu iz Šentjanža, kjer so dostavljali lične pakete različne hrane, ki jo je bilo treba posebej dokuhati. Manj kuharske spretnosti je bilo zahtevano pri Strelcu, Pavusu, Finku in še nekaterih …
Še manj so komplicirali pri Ateljeju in Cubu. Še posebno Atelje je svojo sicer strogo avtorsko kuhinjo povsem prilagodil dostavi. S svojimi jedmi pa so več kot presenetili pri Mihovcu iz Pirnič in pri trnovski Manni, saj je bilo tisto, kar so pripeljali na naš naslov, skoraj boljše od njihove ponudbe v gostilnah v mirnem času. Pri Manni so pristavili še steklenico vina.
Tudi naša najboljša kuharja Ana Roš in Tomaž Kavčič nista stala križemrok. Oba sta bila zaposlena (tudi) s politiko. Ana Roš je vladi in ljudstvu sporočala, da s stanjem v državi ni zadovoljna, ter medtem začela uspešno sodelovati s trgovinami Tuš. Prepričani pa smo, da ne bi več kuhala na poroki Janeza Janše in njegove Urške, kot je storila pred leti.
A težko bi rekli, da so jo korona in ukrepi premagali. Nasprotno, zdi se, da se bo vrnila močnejša. Podobno se je tudi Tomi Kavčič v času korone uspešno lotil nekaterih svojih projektov ali produktov. Za božič je razveselil s panetonom, za veliko noč pa z vipavskim kolačem. Jasno, na trgu je še vedno njegova velika uspešnica gin Monologue. Tudi Kavčič se je nekajkrat oglasil glede razmer za gostince in se pojavil tudi na slikah s svojim prijateljem, srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem.